Janez Trdina o prehrani Mengšanov
Znano je, da so bogatejši Mengšani jedli pestrejšo hrano, revnejši pa precej enolično. Zato je med ljudmi krožil rek: »Kmet je sit sam trikrat na let: na žegnanjsko je južna, na pstn dan večerja, o velik noč pa zajtrk.«
Iz koruze so najrevnejši pekli koruzni kruh ter kuhali koruzne žgance in polento. Iz ajde so pekli ajdov kruh ter pripravljali najboljše in najtečnejše ajdove žgance, lahko pa so bili tudi pšenični, ušenati in krompirjevi. Dodajali so jim kislo zelje ali repo, lahko tudi klobaso.
Beli kruh so jedli le ob praznikih in za binkošti rženega. Pogače (beli kruh z maslom in jajci) so bile na mizi ob redkih priložnostih – poprtnik za božič, trente za pogrebce sorodnike, za praznike pa potica (boljše testo, premazano s smetano, mletimi orehi in medom ter potreseno s hruškami in rozinami). Za pusta, svečnico in žegnanjsko nedeljo so se na masti cvrli bobi.
Iz prosa so kuhali mlečno kašo, pa tudi gobanovo, jabolčno, češpljevo ali krhljevo in poznali so še kašnato repo in kašnato zelje. Pogosto so uživali uženen sok (kaša in štrukeljci).
Krompir so pripravljali zmečkan, pražen, v kosih ali zelenjavni juhi in iz njega zamesili tudi krompirjev kruh. Za večerjo so ga uživali v oblicah, tudi skupaj s kašo ali kislim mlekom.
Praznična in nedeljska jed je bila ješprenj, lahkos suhim mesom ali suhimi hruškami (hrušu ješpran) oz. drugimi krhlji (krhlu ješpran). Iz ješprenja in fižola so pripravljali vražji bizgec, lahko s svinjsko kračo. Janezu Trdini nobena jed na svetu ni bila tako zoprna kakor vražji bizgec, če vanj ni »stopila svinjska noga«.
Močnik (mošnik) je bil na mizi poleg kaše in žgancev, narejen na vodi ali mleku, vanj so lahko zakuhali štrukeljce iz ajdove ali mešane moke, pa tudi suhe hruške.
Znana juha iz repe je bila koslanka (skupaj s korenjem in kolerabo), repa je bila lahko tudi popečena (smunke), za veliko noč pa so se pripravljali repni olupki z zabelo (aleluja).
Fižol, lečo in bob so jedli zabeljene in ne v juhah. Ob nedeljah so imeli govejo juho, ob delavnikih pa zelenjavno in sezonsko tudi gobovo.
Mengšani niso ljubili solat, vitamine so dobili v zelju, repi in sadju.
V vrtu in zelniku pa so gospodinje gojile začimbe: česen, čebulo, peteršilj, šetraj, majaron, pehtran, drobnjak, kapus, kumino, janež, luštrek, ajbiš, meto in žajbelj.
Za malico so pogosto jedli sadje s kruhom, za kosilo pa pečena jabolka, krhlje, čežano iz jabolk ali češpelj ter pili krhljevo vodo ali jabolčnik. Po navadi so se odžejali s studenčnico ali kapnico in po težkem delu so srknili tudi žganje.
Pozneje sta mleko in bela kava nadomestila kašo, žgance in močnik. Uživali so tudi mleko z žganci, kislo mleko in krompir v oblicah, skuto, sirove štruklje in sirotko.
Kmečki ljudje niso jedli dosti mesa. Na mizi je bilo le ob božiču, veliki noči, žegnanju in godovih.
Jedli so torej predvsem tisto, kar so pridelali na Mengeškem polju, svojih vrtovih in hlevu, od dela na zemlji pa nobeden ni obogatel.